test

Mala Račna je bogatejša za nov interpretacijski center  “Žabja hiša – Center ohranjanja narave”, ki se nahaja na otoku, tik ob izviru vodotoka Šica. Center je nastal v okviru Interreg projekta Vezi narave.

V Žabi hiši je predstavljen Krajinski park Radensko polje in je edini center v katerem je mogoče na enem mestu zvedeti vse o ohranjanju narave od začetkov varstva narave pa vse do danes.

Na prazgodovinskem gradišču na vrhu griča je Jakob pl. Lamberg sredi 16. stoletja sezidal grad in pristavo Weissenstein (»beli kamen«) Boštanj. Posest je leta 1678 prešla v last rodbine Ursini–Blagaj in ostala v njihovih rokah vse do izumrtja rodu v začetku 20. stoletja, ko je grad podedovala rodbina Lazzarini, ki je imela tu uspešno opekarno. Na Boštanju je bil rojen Rihard Blagaj, po katerem se imenuje ena prvih zavarovanih rastlin na območju Slovenije, tj. blagajev volčin.

Renesančni grad je bil zasnovan kot trdnjava z osrednjo štiritraktno stavbo, okrepljeno s stolpi in utrjenim obzidjem z obrambnim stolpom v predgradju. Leta 1943 je bil požgan. Nekoč mogočen grad je danes ruševina, z izjemo v celoti še ohranjenega obrambnega stolpa v predgradju.

Nad vasjo Velika Račna se iz ravnice Radenskega polja dviga okrog 68 metrov visok kraški osamelec – hum, imenovan Kopanj (392 m nadmorske višine).

Na vrhu je prazgodovinsko gradišče s cerkvijo Marijinega vnebovzetja in z župniščem. Cerkev je prvič omenjena leta 1433, njena arhitekturna zasnova pa sega v dvajseta leta 16. stoletja. Današnjo podobo je dobila s temeljitimi prezidavami v času baroka in 19. stoletja. Pesnik France Prešeren je pri starem stricu Jožefu v župnišču na Kopanju preživel tri predšolska leta (1807-1810). Pouk se je na kopanjski šoli začel že leta 1865, danes pa je to podružnica Osnovne šole Louis Adamič iz Grosupljega.

Na severozahodnem pobočju je v nekaj metov dolgem in deset metrov širokem spodmolu pod kapelico Lurške Marije stalni arteški izvir, ki je edinstveni izvir v humu v Sloveniji.

Posebnost Radenskega polja so številne estavele, po domače »retja«. To so lijakaste ali koritaste poglobitve v ravnici polja. Večino leta so estavele suhe, po deževju pa začne iz ozkih razpok v skalnem dnu vreti podtalna voda, ki jih lahko napolni do vrha in spremeni v presihajoča jezerca. Ko na polju voda spet upada, se zniža tudi voda v estavelah in skozi ponore ponika v kraško podzemlje. Estavele izmenično delujejo kot kraški izviri in ponori.

Novljanovo retje je ena izmed številnih estavel na zahodnem robu Radenskega polja. Na odprto stran polja prehaja prek nižje ležečega pasu ločja in šašja v višje ležeče mokrotne travnike z modro stožko (Molinietum). To so negnojeni in enkrat letno košeni travniki, ki zagotavljajo izredno pomemben življenjski prostor različnim redkim in ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam. Ne preseneča, da spada Radensko polje v evropsko ekološko omrežje Natura 2000. Tu so prisotne vrste, kot so močvirski meček, hribski urh in veliki pupek, travniški postavnež in močvirski cekinček, človeška ribica in hrošč drobnovratnik ter polž ozki vretenec.

Vodotok Dobravka priteka z Grosupeljskega polja. Ko doseže Radensko polje, voda postopoma izginja v kraško podzemlje skozi manjše ozke razpoke v skalnem koritu (po domače »rupe«). Največji tak stalni ponor predstavlja Veliko retje in je tipični primer požiralnika. Večji ponori, ki so dejavni le ob visokih vodah Dobravke, so še Kote, Panščce in Mihovka. Tem kotanjam, v katere odteka vodni tok in so delno ali povsem prekrita z naplavino, pravimo ponikve. Ob močnem deževju se struga napolni do roba Velikega retja in voda se prelije naprej do ponorne jame Beznica.

Prvo varstveno območje je območje naravovarstveno najvrednejših habitatnih tipov in je prednostno namenjeno uresničevanju varstva in ohranjanja naravnih vrednot in ugodnega stanja rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih habitatov. Na prvem varstvenem območju se izvaja kmetijska dejavnost, ki je prilagojena doseganju ugodnega stanja rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov ter habitatnih tipov. Prvo varstveno območje obsega predvsem območja zgostitve najvrednejših in najbolj ogroženih travniških habitatnih tipov v območju pogostih poplav, območje vodotokov in barjanskih predelov, območje najbolj ogroženih rastlinskih vrst, osrednji del habitata varovanih in ogroženih vrst metuljev, osrednji del habitatov varovanih in ogroženih travniških vrst, ptic ter habitat varovanih in ogroženih vrst kačjih pastirjev, dvoživk in plazilcev.

Drugo varstveno območje je prednostno namenjeno uresničevanju varstva in ohranitvi naravnih vrednot ter biotske raznovrstnosti in pestrosti krajine. Na drugem varstvenem območju se opravljata sonaravna kmetijska dejavnost in trajnostna raba naravnih virov tako, da je za naravo čim manj moteča. Drugo varstveno območje zajema uravnano dno Radenskega polja, kjer je koncentracija naravnih vrednot, zlasti geomorfoloških in hidroloških kraških pojavov, zelo velika. Zajema posebno varstveno območje (območje Nature 2000) in obsega predvsem območja habitatov ogroženih in varovanih vrst. Tu se nahaja jamski sistem Zatočne jame, Lazarjeve jame in Viršnice, ki predstavlja habitat varovanim jamskim vrstam. Del drugega varstvenega območja predstavljajo območja travniških, grmovnih, vodnih in obvodnih ter gozdnih habitatnih tipov.

Krajinski park Radensko polje sestavljata kraško polje s številnimi tipičnimi kraškimi pojavi in dvignjen, večinoma gozdnat obod, ki kakor velikanska pleča varuje skrivnosti tega izjemnega naravnega bisera.

Po kraškem polju tečejo vode Dobravka, Zelenka in Šica, ki se skozi jamski sistem, ki ga sestavljajo Zatočna in Lazarjeva jama ter jama Viršnica, podzemno stekajo v izvire Krke. Sredi polja se dviga 70 m visoki hum Kopanj, eden najlepših tipičnih kraških osamelcev v  Sloveniji.

Kamninska podlaga je pretežno zakraseli apnenec, delno tudi dolomit. Dno polja je od 5 do 10 m na debelo prekrito z nanosi gline. Poleg kraških voda so na polju tudi kotanje s padavinsko vodo, ki jim domačini pravijo »močila«, nastale pa so v preteklosti zaradi kopanja gline za nekdanjo opekarno.

Tukaj so poleg ostalih prisotne tudi številne posebne in redke, tudi zavarovane rastlinske in živalske vrste. Vidimo lahko hribskega urha, metulja travniškega postavneža, močvirsko sklednico, če imamo srečo, pa tudi medveda in vidro. Od rastlin nas tu razveselijo v različnih letnih časih enkrat močvirski tulipani, drugič sibirske perunike, veliki poletni zvončki, divji luk itd.

S prepletom suhih in vlažnih travišč, poplavnega gozda, ostankov šotnega barja, vodnih kotanj in kanalov z vodno in obvodno vegetacijo ter gozdom je to območje pomembna biodiverzitetna točka. Skupaj s številnimi ponori, ponikvami, požiralniki, kraškimi izviri in estavelami predstavlja Radensko polje tudi pomembno geodiverzitetno območje.

Vode Dobravke, ki se prelijejo preko Velikega Retja, tečejo po Ključih (meandri) do ponorne jame Beznica. Jama je vodoravna, dolga 185 m, dimenzije 3 x 3 m. Ob visoki vodi, ko se Beznica napolni do roba, se aktivira ponor Tekoča rupa (približno 150 m vzhodno), kamor ponikajo visoke vode Dobravke. Ob še povečanem vodostaju se vode Dobravke prelijejo naprej ob vzhodnem robu kraškega polja po sistemu estavel (imenovanih retja) vse do ponorne jame Pekel in naprej do Zatočne ter Lazarjeve jame.

Močila imenujejo domačini stalne stoječe vode na Radenskem polju. Gre za manjše in večje kotanje, v katere se steka površinska deževnica. Neprepustna glinena podlaga zadrži vodo skozi vse leto. Vsa večja močila so tu nastala, ko je človek v preteklosti kopal glino – surovino za izdelavo opeke.

Močila obroblja pas manjšega grmovja, navadni trst, širokolistni rogoz ter šašje, vodno površino pa preraščajo rastline, zlasti rumeni blatnik in navadna kalužnica itd. So zelo pomemben življenjski prostor za številne vrste dvoživk in kačjih pastirjev, še posebej v sušnih obdobjih, ko so estavele in ponikve suhe.

Vodotok Zelenka nima površinskega dotoka. Voda prihaja iz istoimenske lijakasto oblikovane estavele (sestavljene še iz treh manjših lijakastih estavel), ki ima nestalen kraški izvir. Njena struga, ki je bila podvržena človeškim posegom, je večkrat suha. V deževnem obdobju teče tik ob severnem robu Kopanja in ponika v jami Pekel. Ob visoki vodi se ji mnogokrat pridruži iz severa Dobravka. Na jugovzhodnem delu se vode nato razlijejo v Šico. Izvir Zelenke je pomemben vodni habitat za pupke, tudi za evropsko pomembno kvalifikacijsko Natura 2000 vrsto velikega pupka.

Šica je najlepši meandrasto ohranjen vodotok s plitvimi koriti, ki se pojavljajo zaradi majhnega strmca vodotoka. Zaradi okljukov naredi trikratno dolžino sicer en kilometer dolge zračne razdalje od izvira do izliva. Voda Šice prihaja na dan iz več ločenih kraških izvirov, kjer je občasno moč videti tudi človeško ribico. Ob normalnem vodostaju ponikuje v Zatočni jami, ob višjih vodah pa tudi v sicer suhi Lazarjevi jami.

Sistem Zatočne jame je območje naravnega spomenika Zatočna jama – Lazarjeva jama – Viršnica. V Zatočni jami ponikujejo normalno visoke vode Šice. V deževnem obdobju, ko se priključijo še vode Zelenke in Dobravke, postane dejaven ponor 150 m oddaljene Lazarjeve jame. Okoli 30 m nad njo leži vhod v jamo Viršnico, ki z rovi v dolžini 2796 m predstavlja enega od najdaljših jamskih sistemov na Dolenjskem. Vhoda v Lazarjevo in Zatočno jamo so razširili, pozidali in obdali z grabljami za prestrezanje naplavin že leta 1888.