Zavarovano območje
Krajinski park
Krajinski park je zavarovano območje s poudarjenim kakovostnim in dolgotrajnim prepletom človeka z naravo, ki ima veliko ekološko, biotsko ali krajinsko vrednost. To je definicija krajinskega parka, ki je zapisana v Zakonu o ohranjanju narave. Ta zakon je tudi temeljni zakon po katerem se razglašajo ožja in širša zavarovana območja v Sloveniji.
Krajinski park je eden izmed treh oblik širših zavarovanih območij. Poleg njega poznamo še narodni park in regijski park.
Znotraj ožjih zavarovanih območij pa poznamo: naravni rezervat, strogi naravni rezervat in naravni spomenik.
Z urejeno upravo je od ožjih zavarovanih območij najbolj poznan Naravni rezervat Škocjanski zatok.
Narodni park je v Sloveniji samo eden, to je Triglavski narodni park,
Regijski parki so trije: Kozjanski park, Park Škocjanske jame in Notranjski regijski park.
Krajinskih parkov pa je 45. Tistih, ki imajo upravljavca jih je manj in so naslednji:
- Krajinski park Sečoveljske soline,
- Krajinski park Strunjan
- Krajinski park Pivška presihajoča jezera
- Krajinski park Kolpa,
- Krajinski park Ljubljansko barje,
- Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib,
- Krajinski park Radensko polje,
- Krajinski park Logarska dolina,
- Krajinski park Debeli rtič
- Krajinski park Goričko.
Krajinski park je najmilejša oblika zavarovanja, ki naj bi bila tudi razvojno naravnana, seveda ob upoštevanju naravnih pogojev in danosti. Že samo ime »krajinski park« lahko pomeni prestižno blagovno znamko, ki vleče nase številne ljubitelje narave in ljudi, ki si želijo kakovostnih doživljajskih vtisov. Vtisov, ki so mešanica naravne in kulturne dediščine, običajev in navad nekega območja. To so območja kjer gre za harmonijo življenja človeka in narave.
LOGOTIP RADENSKEGA POLJA JE SIBIRSKA PERUNIKA
Barva je modrovijolična in zelena. Modrovijolična je simbol za sibirsko peruniko,vodo, močvirski svet Radenskega polja,
zelena predstavlja življenje, vso floro in favno tega območja.
Tudi sama Sibirska perunika ima velik simbolni značaj.Ta vrsta, katere naravna rastišča so prisotna na Radenskem polju, je v celoti odvisna od človeka. Odvisna je od njegove sonaravne rabe zemlje in bi, če bi človek prenehal kositi območje, izginila, preraslo bi jo drugo rastje. V tem pogledu predstavlja bistvo krajinskega parka. Kakovostni in dolgotrajni preplet sožitja in sodelovanja med naravo in človekom, ki ima veliko krajinsko, biotsko in ekološko vrednost. Spodnji trije listi perunike, predstavljajo hkrati tudi tri vode Radenskega polja (Dobravka, Zelenka in Šica), ter hkrati ponazarjajo sinonim za zalive in rokave ter polotočke, ki se ustvarijo ob visokih vodah.
Razlogi za ustanavljanje krajinskega parka
Razlogi in tudi temelj, ki ga upošteva Zakon o ohranjanju narave, po katerem se zavarovana območja ustanavljajo, so naravne vrednote in biotska pestrost.
To pomeni, da ima Radensko polje tako veliko biotsko pestrost, ter tako pomembne naravne vrednote, tako lokalnega kot tudi državnega pomena, da je za te predlagan ukrep varstva – zavarovanje.
USTANOVITEV KRAJINSKEGA PARKA
23.12. 2009 – Občina Grosuplje sprejela Odlok o zavarovanju Krajinskega parka Radensko polje, prvič ga je novelirala že 15.2.2012
15.12.2011 – Radensko polje s sprejemom Uredbe o Krajinskem parku Radensko polje, to območje zavarovala tudi Vlada Republike Slovenije
Grožnje za Radensko polje
Na podlagi prvega evidentiranja groženj na Radenskem polju, (nov. 2007) smo ugotovili 23 lokacij, kjer smo naleteli na različne grožnje, ki smo jih razdelili znotraj 5 skupinskih sklopov, ki se do danes niso spremenili. V nadaljevanju na kratko predstavljeni.
Na raziskanem območju je veliko površin, ki se zaraščajo. Lep del površin v zaraščanju še ni presegel kritične meje in je na njih s konvencionalno košnjo še vedno možno gospodariti. Taka območja za enkrat še vedno zagotavljajo ugodno stanje za rastlinske in živalske vrste, ki so pomembne za Radensko polje. Skrb vzbujajoča pa so območja, kjer prejšnje travnike že poraščajo drevesne in grmovne vrste. Na tako zaraščenih območjih bo za ponovno vzpostavitev travnikov potrebno mulčenje.
foto: Leon Kebe, arhiv KPRP
Na območju je najti veliko mest kjer verjetno lokalni prebivalci odlagajo predvsem gradbeni material in jalovino. Namen takega zasipavanje je verjetno pridobitev novih površin za gospodarjenje. Na polju pa se pojavljajo tudi divja odlagališča smeti, ki so potencialno nevarna za onesnaženje podtalnih voda na območju. Take odpadke odlagajo predvsem na robove retij.
foto: Leon Kebe
V letu 2007 so rezultati meritev in ogled stanja na terenu pokazali obremenjenost potoka Podlomščica z industrijskimi in komunalnimi odpadnimi vodi v meri, ki nedopustno vpliva na ekološko stanje vodotoka. Po izgradnji čistilne naprave se je stanje izboljšalo. Kljub temu pa je še vedno moč zaznati občasna onesnaženja predvsem vodotokov Podlomščice in Dobravke, ki nastane, ko se združita Grosupeljščica in Podlomščica. Vzrokov ni raziskanih. Zato se v naslednjih letih pripravljajo aktivnosti za ugotavljanje vzrokov teh občasnih onesnaževanj. Posledice se namreč kažejo v neustrezni kakovosti vode v vodotokih, kar močno vpliva tudi na kakovost okolja na Radenskem polju in na kakovost reke Krke.
Na nepoznavanje naravne dediščine kaže predvsem odnos nekaterih ljudi do naravnih elementov Radenskega polja. Odlaganje odpadkov, vožnja z motornimi kolesi, posek stoletnih dreves itd. kažejo na to, da je potreba po ozaveščanju ljudi velika. V prihodnosti bo potrebno tem temam posvečati še posebej veliko pozornosti in časa, predvsem bo potrebno ozaveščati mladino in otroke.
foto: Leon Kebe
Ob fragmentaciji in spremembah naravnega okolja je vnos ter širjenje invazivnih tujerodnih vrst ena glavnih groženj izgubljanju vrstne in habitatne pestrosti. Viri tujerodnih vrst rastlin so antropogena območja in človeške dejavnosti kot so: kamnolomi, železnice, ceste, vrtovi, nameren vnos v naravno okolje, prevažanje zemlje in gradbenega materiala na kamionih ter s kolesi vozil.
S povečanim nasipanjem materiala in dovozom odpadkov se še povečuje nevarnost vnosa semena tujerodnih rastlin. Na nekaj mestih na Radenskem polju smo že odkrili invazivne rastline. Invazivne tujerodne vrste lahko popolnoma prerastejo posamezna območja, zato na teh območjih močno upade vrstna pestrost, nekatere vrste lahko v nekaj letih celo popolnoma izginejo iz območja.